Strah
Večkrat,
takrat, ko se začasno
ali za zmeraj
od mene odmikajo
ljubljeni ljudje
ali samo mislim, da bodo odšli,
potem pa ne,
me ponoči
zbuja lastna koža.
Oklepa, srhi,
ne dovoli mi premikanja.
Na njej so komajda vidne špranje.
Z dihanjem se odpirajo in zapirajo
kot lačna usteca.
Spominjajo se davnega,
dolgega nedotika.
Fear
Often,
when my loved ones
briefly
or forever
drift away from me,
or I only imagine they will,
but then they don't,
my own skin
wakes me in the night.
It clings, itches,
refuses to let me move.
The barely visible cracks
breath open and shut,
like tiny, hungry mouths.
They remind me of a long,
distant absence of touch.
(Translated from the Slovenian by Martha Kosir)